»Oh, vau. To bi bilo čudovito. Bi dobila brezplačno klobaso, haha? Samo šalim se.«

»Ob nepričakovanem podaljšanju odprave sem v bistvu bila vesela, ker rada bivam v vesolju.«

»Glede na vse doslej narejeno na mednarodni vesoljski postaji in po napovedih vnovične poti na luno bodo naslednje generacije imele dovolj priložnosti za raziskovanje vesolja.«

»Nismo se nikoli počutila zapostavljena ali pozabljena.«

»Zahvalila sem se vsem, ki so pomagali pri vrnitvi na Zemljo.«

»Vprašanja so bila neverjetna – prebojna in zelo široka, od človeškega vidika raziskovanja vesolja do znanstvenih tem in vsega vmes. Na veliko vprašanj nimam odgovorov, saj nisem usposobljena znanstvenica. Po izobrazbi sem inženirka in pilotka. Mislim pa, da mi ni uspelo nikogar uspavati, kar je odlično, saj se mi zdi, da smo vsi navdušeni nad delom, ki ga skupaj opravljamo.«

»Naša misija se bo podaljšala za kar pol leta.«

»Ko v vesolju vidiš, da v bližini ni nobenega planeta, na katerem bi lahko živeli, se ti Zemlja zdi popolna. Iz vesolja se ne vidijo meje, opaziš lahko le gore, morje in reke.«

»To je povsem mogoče. Države, ki imajo obalo, je seveda lažje prepoznati, prav tako kraje z nekakšnim naravnim označevalcem. Tudi zelo visoke stvari, za katere mislimo, da so izjemno impresivne – na primer smučarska skakalnica tukaj – no, ne bi rekla, da sem jo lahko videla iz vesolja. Meje oziroma robovi obale pa so zelo jasni. Tako sem lahko popolnoma natančno prepoznala Piran, od tam pa sem se postopoma vračala in s pomočjo Alp poiskala Slovenijo.«